GLEDALIŠKO-LUTKOVNI ABONMA 2014/15

GLEDALIŠKO-LUTKOVNI ABONMA 2014/15

Gledališko-lutkovni abonma je namenjen osnovnošolcem od 2. do 9. razreda in je oblikovan v tri sklope. Vsak vsebuje po dve predstavi, ki sta namenjen določeni starostni skupini: 

1. SKUPINA / učenci 2., 3. in 4. razredov
2. SKUPINA / učenci 5., 6. in 7. razredov
3. SKUPINA / učenci 8. in 9. razredov

Posebna skupina so prvošolci, ki  v MO Murska Sobota obiskujejo Lutkovni abonma.

Cena lutkovne predstave je 4 evr, igrane predstave pa 5 evr.

V abonma se vpisujejo učenci na matičnih šolah. Na predstave prihajajo organizirano v času pouka.

Proste sedeže, ki jih ne zasedejo učenci osnovnih šol MO Murska Sobota, ponudimo ostalim prekmurskim oziroma pomurskim šolam.  

ABONMAJSKE PREDSTAVE ZA OSNOVNOŠOLCE 2014/15

5., 6. in 7. razred

Gledališče Park, 14. in 15. oktober 2014  

Po svetu kar mrgoli različic pravljice o lepi, skromni in dobri deklici, ki je doživljala krivico, a bila na koncu poplačana s prinčevo ljubeznijo. Eno od različic je prvi zapisal Charles Perrault, za njim sta svojo zapisala brata Grimm.

Brez števila je opernih, gledaliških, televizijskih in filmskih priredb, za najbolj znano pa velja po Perraultovi različici posneta Disneyeva risanka, ki je brez dvoma zaslužna za to, da deklice na vseh koncih sveta sanjajo Pepelkin srečen konec – da bi se poročile s pravim pravcatim princem. Stereotipi, ki jih generira ta pravljica, v naši družbi delujejo zastarelo, s čimer pa se je v svoji različici Pepelke duhovito poigral tudi Roald Dahl. V njej pokaže Pepelka svojo odločnost in neodvisnost, za razliko od svojih predhodnic zavzame aktivno držo.

Tudi Pepelka Simone Semenič ni od muh. Zlobna mačeha in zoprni polsestri jo s prevaro spravijo v nemilost pri očetu in oče, ki je kraljev minister, jo za kazen pošlje v kuhinjo. Oj, gorje! Ampak Pepelka ne pleše prav dolgo, tako kot ji zapovedujejo. Stvari vzame v svoje roke, si sama sešije obleko za na ples in na plesu popolnoma očara princa. Toda naš princ je žal prejkone nadut, vase zaverovan in neskončno razvajen. Pepelka se bo morala odločiti, kako pa kaj. Vendar pa Pepelka ne bi bila Pepelka, če se ne bi lahkotno zasukala proti srečnemu koncu …

O predstavi so pisali:

„Katera Pepelka je prava? Tista z roza krinolino, miškami in bučo iz Disneyja, tista z drevesom na grobu umrle mame, vejico, golobom in vilo bratov Grimm ali tista v verzih Roalda Dahla s preprostim fantom, ki kuha marmelado? Ena mora biti »original«. Ena mora biti prva. Ta navidezno preprosti problem originala v sebi skriva niz zelo resnih vprašanj in odločitev: Kaj hočemo od gledališča in umetnosti za otroke? Ali je dovolj samo estetsko doživetje ali si od gledališča za otroke želimo še kaj drugega? Ali umetnost uči? Ali mora biti gledališče zvesto originalu? Kaj je v naši kulturi »zaželeno« in kaj tradicionalno velja za original? Kaj je interpretacija? Kako daleč gre lahko umetniška svoboda? In to zadnje je verjetno vprašanje samega bistva gledališča.“ Režiserka Ivana Djilas v pedagoškem gradivu k uprizoritvi

Pepelka s Šentjakobskega odra ni skromna Pepelka mehkobnih Disneyjevih potez, ki hrepeni po razkošju in je po prinčevi izvolitvi za najlepšo odrešena krivic in zatiranja, to je Pepelka, ki s črtastiminogavicami in živo rožnatimi lasmi bolj kot na princeso kraljeve znamke spominja na princeso zamorskega kralja – Piko Nogavičko.

Čeprav se Pepelka tudi z odločitvami sebi v prid zdi kot Pikina sestrična, pa vsebuje vse ključne elemente in osebe iz dveh najbolj znanih verzij – Pepelko z dobro vilo, ki jo je zapisal Charles Perrault in tisto s čudežnim drevescem na materinem grobu bratov Grimm.

Saša Bojc, Delo

8. in 9. razred

Gledališče Park, 11. in 12. november 2014

Nasilje postavlja človeštvu vprašanje že vse od začetka, saj smo z njim zaznamovani kakor s Kajnovim znamenjem. Z nasiljem pa se ne soočamo le v družbi, ampak tudi kot posamezniki. In to že precej kmalu. Nasilje med mladostniki danes ni osamljen pojav, nasprotno, z njim se srečujejo tako rekoč v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer ugotavljajo, da dobiva vedno nove oblike in razsežnosti.

Nasilje med otroki izhaja iz nasilnih vedenjskih vzorcev odraslih, ki jih mladi prevzemajo, ko pa se pojavi, se v konflikt prej ali slej vključijo tudi odrasli in od njih je odvisno, ali se bo nasilnost razvila ali umirila.

Jaz, Batman je igra za vse otroke in za vse odrasle, ki imajo opravka z otroki. To bo predvsem igra, ki ni daleč od resničnosti, samo da je resničnost v resnici še bolj kruta in še bolj neizprosna. Humorno bo spregovorila o problemu, s katerim se srečujejo tako rekoč vsi starši. Gre za brezumno nasilje med najstniškimi vrstniki. Besedilo pa opozarja tudi na nemoč celotnega družbenega sistema, ki v nori dirki za uspehom in denarjem ne vidi več svojih najdražjih, svojih odraščajočih potomcev in njihovih težav – ki jih otroci kljub tehnološkemu napredku in precejšnjemu blagostanju ne znajo reševati sami.

2., 3. in  4. razred

Gledališče Park, 8. in 9. december 2014 

Deželo Romaninih pesmi je napadla  hudobna prestrašna pošastna pošast Pozaba, ki se hrani s časom, ki ga otroci in odrasli prebijemo pred televizijo in računalnikom. In zato so otroci pozabili  na pesmi, pozabili so peti o gusarjih, zajčkih, levu, klovnih, murenčkih, čebelicah … a zagotovo se da kaj storiti. Mišek Miško in Romana se odpravita na pot od pesmi do pesmi, da bi skupaj z junaki iz pesmic in pomočjo otrok premagali Pozabooo. Jim bo uspelo?

Z glasbeno predstavo se Romana Krajnčan po več kot 25-ih letih ustvarjanja za otroke poslavlja od nastopanja za najmlajše. Prva predstava v sklopu turneje je bila v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma maja letos. Romana je z ekipo izpolnila obljubo in v dobro uro trajajoči predstavi, v kateri ne manjka petja, plesa, pisanih kostumov in simpatičnih nagovarjanj občinstva, navdušila in nasmejala tako otroke kot njihove starše.

8. in 9. razred

Gledališče Park, 28. in 29. januar 2015

Skriti v varni temi gledališke dvorane med smehom, vse prevečkrat pozabljamo, da je še tako zabavna in lahkotna predstava, za katero se zdi, kot bi nastajala sproti, vedno plod trdega večmesečnega dela, porojenega iz strasti, nepredvidljivosti in sodelovanja. Na vprašanje, kako sploh nastane gledališka predstava in kdo je poleg igralcev zaslužen za njen nastanek, bo odgovorila duhovito in zabavno napisana igra o nastajanju gledališke predstave, ki bo mlademu občinstvu ponudila vrsto zanimivih informacij: razkrila bo, kaj se dogaja mesec ali dva pred premiero, kdo so ljudje, brez katerih predstave nikoli ne bi bilo (predstavila bo vloge dramatika, režiserja, avtorja glasbe, maskerja, rekviziterja, inspicienta in drugih sodelavcev, vse do najpomembnejšega tvorca – igralca).

Čeprav besedilo ne želi biti za vsako ceno edukativno, je vendarle poučno, predvsem pa gledališko; niti za trenutek namreč ne pozabi, da je v službi gledališča, zato ne pripoveduje in ne predava, mlademu gledalcu pa omogoči, da se iz dialoga in situacij nauči kar največ. Tudi o Levstikovem Martinu Krpanu, ki predstavlja vsebinsko ogrodje predstave.

5., 6. in 7. razred

Gledališče Park, 2. in 3. februar 2015 

Emil in detektivi (1929) so prva uspešnica priljubljenega nemškega pisatelja in pesnika Erich Kästnerja (1899 -1974), ki je slovenskim in mladim bralcem po vsem svetu znan vsaj še po knjigah Pikica in Tonček (1931), Leteča učilnica (1933) in Dvojčici (1949).

Poleg napete zgodbe, zanimivih karakterjev in svojstvenega humornega načina pripovedovanja Kästnerja odlikuje tudi močan etični imperativ – kar za aktivnega pacifista, ki so mu v času Hitlerjeve Nemčije prepovedali izdajati knjige, niti ni čudno. Tako Emilova zgodba nikakor ni zgolj kratkočasna in dinamična detektivka o lovu na roparja, ampak je predvsem zgodba o (materialni) revščini in (notranjem) bogastvu.

Uprizoritev Emila in detektivov se naslanja na Kästnerjev humor in napeto detektivsko vzdušje. Predstavo še dodatno razgibajo songi in koreografije, ki domiselno in igrivo soustvarjajo različne postaje Emilove dogodivščine. Pridih takratnega časa je čutiti tudi v kostumih, ki ostajajo zvesti zanimivi modi s konca 20. let prejšnjega stoletja. Poleg pisano nagajive dinamičnosti odrske interpretacije Emila in detektivov pa v predstavi ne umanjkajo niti resnejše teme, skozi katere zasijejo temeljne kästnerjevske vrednote: srčnost, pogum in prijateljstvo.

2., 3. in  4. razred

Gledališče Park, 24. in 25. marec 2015

Pravljica Sneguljčica je ena izmed najbolj popularnih pravljic, poznamo jo v mnogih različicah po vsem svetu. Brata Grimm sta jo objavila leta 1812 v prvi izdaji zbirke pravljic Kinder- und Hausmärchen, bolj znani pod imenom Grimmove pravljice. Zbirka pravljic ni nastala iz njune domišljije, temveč je bila zbrana in sestavljena ter več ali manj predelana in preoblikovana na podlagi ustnega izročila starih zgodb.  Znanih je kar osem njunih verzij Sneguljčice, končno verzijo sta napisala leta 1854 in velja za njuno najboljšo pravljico. V broadwayski predstavi Sneguljčica in sedem palčkov leta 1912 so palčki dobili imena, gotovo najbolj slavna verzija Sneguljčice pa je risanka Sneguljčica in sedem palčkov Walta Disneyja iz leta 1937.

Pravljica o hudobni mačehi in pogumni deklici, ki se čisto sama znajde v neznanem svetu,  pred mlado publiko prinaša večno aktualno vprašanje nasprotja med dobrim in zlim ter zmage pozitivnih junakov in vsega dobrega nad slabim in pokvarjenim. Veliko otrok danes ne odrašča v varnem in srečnem družinskem krogu, zato potrebujejo pravljice. Pravljični junaki čisto sami odidejo v svet in s trdno vero vase premagajo vse težave. Usoda takih junakov prepriča otroka, da bo, čeprav se počuti osamljenega in izgubljenega, našel pravo pot v življenju, da ga bo življenje pravilno usmerjalo in da bo, če bo verjel vase in stal za svojimi odločitvami, tudi on zmagovalec.