Drama/komedija 2015/16

GLEDALIŠKA ABONMAJA 2015/16

V juniju 2015 smo k obnovitvi abonmajev povabili dosedanje abonente, tokrat vabimo k vpisu ljubitelje gledališča, ki bi želeli postati naši abonenti. Predstave obeh abonmajev bodo enkrat mesečno, od oktobra 2015 do marca/aprila 2016. Gostovanja slovenskih poklicnih gledališč bodo načeloma med tednom. Dogovorili smo se za gostovanja štirih predstav za oba abonmaja, preostali predstavi bomo izbrali iz aktualne sezone.

ABONMA DRAMA/KOMEDIJA – prostih je še 43 sedežev

Vanj bo vključenih 6 predstav različnih žanrov – od drame do komedije in vsega vmes. Namenjen je radovedni publiki, ki jo zanima gledališče v vsej svoji raznolikosti, predvsem pa kakovosti.

PROGRAM ABONMAJA DRAMA/KOMEDIJA 2015/16

oktober 2015

Jean Baptiste Poquelin Molière: TARTUFFE, SNG Nova Gorica

Satirična komedija enega največjih komediografov vseh časov – nagrajena predstava festivala 39.dnevi satire v Zagrebu.

Orgon, osrednji tragikomični lik igre, je glava bogate meščanske družine, v kateri hodi mladina svojo sentimentalno pot, on pa zapleteni medgeneracijskim razmeram ni kos. Ko neko nedeljo v cerkvi sreča menda obubožanega podeželskega plemiča Tartuffa, ki ga omreži s svojo moralno pokončnostjo, mu ponudi streho nad glavo in gmotno udobje, v zameno pa bo Tartuffe s svojo krščansko strogostjo nadzoroval moralne standarde in obnašanje v hiši. Orgon in njegova ostarela mati, madame Pernelle, slepo zaupata Tartuffovi avtoriteti, vsi drugi člani rodbine pa seveda takoj zaslutijo, da je v njegovi gorečnosti nekaj preračunljivega ... V sedemnajstem stoletju je v Franciji potekala prava moralna vojna med reformatorskimi janzenisti in konservativnimi jezuiti. Ker je Molière v Tartuffu slednje razkrinkal, je bila predstava nekaj let prepovedana. „Vito Taufer je Tartuffa ustvaril kot žanrski hibrid komedije, srhljivke in fantazijske pripovedi. Iz ščemečega prevoda in besedila, režijskih domislic in njihove igralske izvedbe izvira komičnost, iz skladnosti vseh elementov uprizoritve, aktualnosti in diskretne igre srhljivost, iz končnega razpleta fantazijska pravljica o pravici. S srečnim koncem in z igralskimi bravurami ...“ Anja Bajda, Primorske novice „Navsezadnje se novogoriški Tartuffe izkaže za prav zanimiv žanrski eksperiment, katerega bogastvo se na več kot prikladni sceni z zgolj provizorično sramežljivostjo nastavlja pogledom skozi špranjo v zidu – in ki si ga je vredno ogledati iz takšnih in drugačnih razlogov.“ Nika Leskovšek, Dnevnik

november 2015

Nebojša Pop Tasić: GOSPA BOVARY, SNG Nova Gorica

Gospa Bovary, večna persona svetovne književnosti, v priredbi Nebojše Popa Tasića ostaja Emma, ki zaradi svojega neizsanjanega hrepenenja tragično konča svojo usodo podeželske žene, matere in ljubice. Je iskreno in sočutno povedana zgodba o majhnosti, brezupnem hrepenenju, neumnosti, ozkosrčnosti, krutosti, komični tragičnosti. Priredba Flaubertovega romana Madame Bovary odrsko zanimivo strne obsežno delo v spraševanje o svetu, v katerem živimo. V agoniji brezciljnega iskanja hlastamo po materialnih, hipnih užitkih in upamo, da bomo vsaj za trenutek pozabili na banalnost svojega življenja in zapolnili notranjo praznino. Flaubert sam je rekel: »Zanikam, da je Emma Bovary pošastna kreacija moje izrojene domišljije. Mogoče je pošast, vendar nisem jaz tisti, ki jo je ustvaril. Naš svet, vaš svet in moj svet jo je ustvaril. Tam zunaj je več tisoč Emm Bovary, katerih življenje je bilo moja inspiracija.“ »Novogoriška Gospa Bovary je s čustvi, energijo in dinamiko prežeta predstava ,... Zgodba Emme, ki ne govori o ljubezni, pač pa o hrepenenju po njej, je po odzivu sodeč prepričala in navdušila premierno občinstvo« Kašca Bucik Ingrid, Radio Koper »Uprizoritvi kljub svoji afterpartijskosti, kljub temu, da gre za pisanje čez že tako zmanjšano dramatičen material, uspe nekaj izčiščenih in močnih, z energijo nabitih prizorov, ... Matej Bogataj, Delo „Roschina spretno manevrira prehode igralcev, vpeljuje postopke, ki smo jih pri njej že videli, predstava pa je energijsko polna, ... Vsekakor pa je svež, nov pogled na Emo Bovary, ki je ne obsoja, temveč k njej pristopa skozi nezavedno plat čustev, celota pa je zaznamovana z intimnim vzdušjem, ...“ Lejla Švabič, RTVSLO

december 2015

Iztok Mlakar: PAŠJON, koprodukcija Gledališče Koper in SNG Nova Gorica

Muzikal s trinajstimi postajami o človeških vrlinah in »vrlinah« z Iztokom Mlakarjem v glavni vlogi.

Iztok Mlakar je tokrat vir navdiha iskal v samem Svetem pismu Nove zaveze, v življenju Jezusa Kristusa, ki ga izpiše v svojem unikatnem komičnem žanru z značilnim narečnim govorom in prepletom dramskih prizorov s songi. Besedilo je napisano z vsem spoštovanjem do svetopisemskega izročila, saj Mlakar pri pisanju razpostavlja človeške vrline in »vrline« rahločutno, z ostrim švrkanjem, a vselej tudi s srčnim razumevanjem. Pod njegovim peresom se oblikujejo gibek, duhovit in bister dialog ter polnokrvne figure, zemeljske in izrazito zdajšnje. Ključno ob ugledališčenju Jezusovega življenja je prav vprašanje, kako bi odrešenika in njegove vrednote danes sprejeli, ko je družba enako razslojena na obubožane in bogato družbeno elito. Koga bi Jezusova ljubezen prevzela, navdihnila z upanjem, očarala, koga prestrašila in ogrozila? Kdo bi mu želel slediti, kdo ga izrabiti, kdo križati? „A ob tem gre vendarle poudariti tudi, kako uspe Pašjon posamezne segmente Kristusove zgodbe povleči vse do neposrednega stika z našim časom, z razglasitvijo novega na seznamu smrtnih grehov pa tudi podčrta svoj zastavek komedijskega nagovarjanja občinstva z namenom prepoznanja naših napak.“ Ana Perne, Dnevnik „Skozi trinajst postaj pelje muzikal Hudič, zapeljivec in posmehljivec človeški neumnosti, in Mlakar to figuro zastavi s totojevsko grimaso, v njem je nekaj primarnega, reptilnega, ne samo rep ... Na tem odrčku je Mlakar suveren rezoner, mojster ceremonije in uravnalec, ki mora na koncu priznati, da je smeh ogledalo duše in vse na svetu omejeno – razen človeške ne­umnosti, na kateri se vrag in z njim ta komični muzikal obilo pase“ Matej Bogataj, Delo

januar 2016

Rudi Šeligo: SVATBA, SNG Drama Ljubljana

Še vedno stokrat prekleta drugačnost – zmagovalna predstava Borštnikovega srečanja 2014: velika nagrada za najboljšo uprizoritev, Branko Hojnik – nagrada za scenografijo, Nina Ivanišin – nagrada za igro

V tipično slovenskem okolju, v proletarski gostilni, se ob nede­ljah zbirajo posebneži Shizofrenik, Taja, Ciganka, Korbarjeva, Grobar, Žagar in Miličnik; vsi so zdolgočaseni, nikakor ne mo­rejo osmisliti ali napolniti praznine nedeljskega popoldneva. Na drugi strani pa sta Lenka in Jurij, duševno in telesno priza­det par, ki živi v svojem svetu, polnem nenavadne poetičnosti in miline. Njuna goreča želja in tudi življenjski ideal, ki ju vsako sredo in nedeljo vodi do vasi, je poroka in s tem vstop v družbo, vendar pa potrditvi njune zveze nasprotujeta tako družbeno­ socialna kot cerkvena institucija. Ko jima zdolgočasena nedelj­ska družba za svojo zabavo vendarle »priredi« poroko, se lah­ko zgodi samo še tragedija. „Z natančno psihološko taktiko Lorenci oba pola spne v organsko celoto, vznikne uprizoritveni dogodek, ki ga že kar razganja od silnega prepletanja poglobljene simbioze ansambelske igre. Lorenci v Šeligovi Svatbi zatipa visok potencial aktualnosti, ki se kaže v poniževanju in manipulaciji drugače mislečih/živečih na eni strani; na drugi pa izriše mučno neizživetost človeka, ki z naboji samodestruktivnosti in privoščljivosti parazitsko sesuva svet okoli sebe ... Nina Ivanišin kot Lenka lik razčleni skozi dosledno, izčrpno obrazno pokrajino, v plašnem gibu in besedi, v vseobsežni pripadnosti do svoje ljubezni, njeno porcelanasto zadržanost pa vseskozi prekinjajo siloviti spastični rezi. Nepopisna vseobsežnost, s katero Janez Škof vstopa v lik Jurija, pa je brez dvoma absolutni presežni parameter celotne uprizoritve; že samo sila njegove podobe in neverbalne drže izražata učinek nenehnega notranjega procesiranja ...” Zala Dobovšek, Delo „Skratka, predstava je povsem domača, celo predomača in tako nepreklicno naša, da ji v njeni zadušljivi majhnosti sploh ni mogoče obrniti hrbta, še zlasti ne takrat, ko na tej domačnosti brusi svoje kritično orožje.“ Nika Leskošek, Dnevnik

Gledališče Park, marec 2016

Henrik Ibsen: HEDDA GABLER, SNG Drama Maribor

Henrik Ibsen (1828–1906), oče moderne drame, že stoletje predstavlja vogelni kamen repertoarjev svetovnih gledališč. Med njegove najbolj kontroverzne ženske like spada Hedda Gabler – ena izmed prvih dramskih junakinj, ki ni ne logična ne nora. Ko se je pojavila, so jo označili kot "neresnično in monstruozno", danes ji lahko rečemo sodobna ženska – usodna, demonsko privlačna, predrzna in samovoljna. Ne sleče še poročne obleke, ko začuti, kako jo družbeni korzet utesnjuje in s svojimi pravili predpisuje, kakšna naj bi bila vloga ženske v družbi. Njeno iskanje svobode izvira iz njenega hlepenja po moči. Na elegantno perverzen način režira, kreira, speljuje, napeljuje in pri tem s pridom izkorišča svojo fatalno usodnost. Destruktivna boginja vse to počne, da bi pregnala svoje smrtonosno dolgočasje.

Predstava je prejela veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev. V utemeljitvi nagrade je žirija zapisala:

„Uprizoritev Hedda Gabler izžareva vrhunskost na več ravneh: od do skrajnosti mogočega prečiščenega besedila prek učinkovite omejevalne scenografije, prefinjene kostumografije, do asketske, a prepričljive igralske prezence. Na ta način se nam uprizoritev razkrije kot laboratorij emocij, kjer je mogoče razločno slediti mikroskopskemu izpostavljanju detajlov. Izkaže se, da pod zaledenelo površino brbota razbeljena notranjost, čustva pa so izpostavljena tako močnim, skoraj tektonskim pritiskom, da se že približujejo limiti. Uprizoritev Hedda Gabler je aktualen, prečiščen, akvarijski prikaz malomeščanstva in njegovih problemov, tako značilnih tudi za današnji čas.“

Ustvarjalci predstave so prejeli tudi:

Nataša Matjašec Rošker – Borštnikovo nagrado za igro, 50. festival Borštnikovo srečanje, 2015

– nagrado Mediteran,  22. mednarodni festival malih odrov, Reka, Hrvaška, 2015 

Marko Japelj – nagrado za najboljšo scenografijo, 22. mednarodni festival malih odrov, Reka, Hrvaška, 2015

Nagrado za najboljšo predstavo ­– 30. festival Gavelline večeri, Zagreb, Hrvaška, 2015

Mateja Koležnik – nagrado za najboljšo režijo, 30. festival Gavelline večeri, Zagreb, Hrvaška, 2015

Goran Ferčec, Mateja Koležnik in Metka Damjan – Borštnikovo nagrado za dramaturški koncept,  50. festival Borštnikovo srečanje, 2015